MARKO SIMČIČ

ŠTIRJE LETNI ŠKRATJE

(pravljica - odlomek)

            Tam, globoko pod zemljo, še mnogo globje od najglobje znane kraške jame, se tale zgodba pravzaprav šele prične...

            Velikanska sobana, obdana s kapniki tisočerih oblik, posutimi z drobnimi, lesketajočimi vodnimi kapljicami, v medli svetlobi varuje svojo veliko skrivnost. Vzdolž votline se tiho in leno zvija potoček, vse dokler ne ponikne v popolno temo. Porabil je tisočletja, da si je skozi zemljo in kamen utrl pot. Zdaj pa je postal utrujen. Lahko se samo še pohlevno opira na gladke bregove in boža skale. Vsak dan občuduje jate drobcenih ribic in prešteva te lesketajoče kresničke, ko se brezskrbno podijo po njem in s prelepimi barvami osvetljujejo prostor.

            Nedaleč stran od potoka stoji debel kapnik. Vrha votline se je dotaknil že pred mnogimi leti, od tedaj pa se samo še debeli. Navzven je zelo podoben drugim, ki še stegujejo glave okrog njega, le tik pod vrhom je močno odebeljen. Ta del je popolnoma votel, z zunanjim delom kapnika pa je povezan s štirimi majhnimi okenci. Pod vsakim okencem v notranjosti je izdolbljena plitva luknjica, prekrita z mehkim, živozelenim mahom in prav nič večja od človeškega nohta. To so štiri majhne posteljice za štiri majhne letne škrate.

            Letne škrate?!

            Da, v tem votlem vrhu kapnika, globoko pod zemljo, živijo štirje navihani, a večno zaspani letni škratje: Pomladin, Poletin, Jesenček in Zimček. Vsak v svoji posteljici že leta in leta trdno spi in čaka, da ga dedek Časosled enkrat na leto zbudi. Škrat, ki je v tistem trenutku na vrsti, da poskrbi za pravšnji letni čas, si obleče toplo škratovsko srajčico, kapico in hlačke, na hrbet pa si naloži čarobno škratovsko malho, brez katere se noben škrat nikoli ne odpravi na pot. Potem se tri dolge mesece čisto sam potika po svetu in skrbi samo za to, da je njegov letni čas zares tak, kakršen mora biti. Če se po svetu torej potepa Zimček, je povsod hladna in bela zima. Če je na potepu Pomladin, vsepovsod vzbrstijo rastline, sonček pa začne dobivati svojo pravo moč. Poletin mora ogreti morje in reke in zemljo in včasih se tega loti tako zagnano, da jih pri tem kar preveč izsuši. Jesenček pa igrivo zbija z dreves živobarvne liste in z vodo veselo poliva naokrog. Ena od posteljic je tako vedno prazna, kajti vsak dan in vsak teden in seveda prav vsak mesec v letu mora pripadati točno določenemu letnemu času.

            Dedek Časosled, ki skrbi za letne škrate, pa je zelo star in dobrodušen škrat. Utrujeno sedi za majhno mizico na sredi votlega kapnika in si ne upa zaspati. Ves čas mora namreč slediti času, ki se v obliki minljivih ur in tednov in mesecev že toliko let plazi mimo njega. Predvsem pa mora paziti na nagajive letne škrate in ob pravem času prebuditi prav tistega, ki je takrat na vrsti, da poskrbi za pravi letni čas. Potem mora dedek samo še zapiskati na velikansko piščal, s katero prikliče domov škrata, katerega posteljica je bila toliko časa prazna. Piščal je narejena iz dolgega, votlega kapnika, njen zvok pa lahko slišijo samo ušesa tistega letnega škrata, ki v tistem trenutku ne spi. Tako ve, da se mora vrniti domov.

            Ker pa se dedek Časosled boji, da bi zaspal prav takrat, ko bi moral zbuditi novega škrata in bi tako nehote podaljšal letni čas, raje vztraja buden in nikoli ne zaspi. Sploh si ne more zamisliti, kaj bi se zgodilo, če bi nekoč trdno zaspal in bi na primer pozabil na škrata Zimčka! Hladna in bela zima bi morda trajala kar celo leto ali pa še celo dlje! Kajti, ko bi dedek Časosled enkrat trdno zaspal, bi se zagotovo pogreznil v dolg in globok spanec.

            Hej, saj to pa vendar ne gre!

            Včasih se zgodi, da se kateri od treh spečih letnih škratov prekmalu zbudi in tedaj mora dedek Časosled še kako paziti, da se mu navihani škrat ne izmuzne in mu česa ne zagode! No ja, seveda je tudi dedek Časosled samo škrat in kdaj pa kdaj mu veke vseeno postanejo pretežke in prav za kratek hip zadrema. In glej ga šmenta, kot da revežu neprespanemu ni že brez tega dovolj hudo, se največkrat prav tedaj nepričakovano zbudi kateri od spečih letnih škratov. Čeprav večno zaspan, je prebujeni navihanec seveda takoj pripravljen na novo dogodivščino.

            Včasih ima prebrisani škratek srečo in lahko svojo nagajivo domislico izpelje do konca. V takih primerih lahko začne sredi hladne zime nenadoma sijati nenavadno močno sonce, ki v hipu stopi obilico snega. Drugič spet se lahko sredi lepega, poletnega dne čez nebo nenadoma zgrnejo črni oblaki. Zrak se v trenutku močno ohladi, ledeni veter ga nosi sem in tja in kakor sredi najhujše zime v kratkem času na debelo prekrije zemljo z debelimi, zmrznjenimi zrni....